Kako izbrati inštrument?
Piše: Maja Matić
Ena najtežjih odločitev staršev pri vpisu otroka v glasbeno šolo je, kateri inštrument izbrati za otroka. Še posebno pomembna je zato, ker mora otrok za razvoj veščine na inštrumentu vztrajati dlje časa, in posledično neznanska škoda, če inštrument nato otroku ni všeč, ne uspe razviti ljubezni do njega, ali celo dobi odpor do inštrumenta ali glasbe nasploh.
Nekateri starši mislijo, da obstaja pravilen začetek - npr. da morajo otroci najprej obvladati klavir, preden se lotijo kitare, saj se na klavirju lažje razume teorija. Zato otroke preusmerijo drugam, kot je njihova želja. To je velika napaka predvsem v primeru, če si otrok neznansko želi drugega inštrumenta (npr. kitare). Izvor takšne želje ni vedno razumsko obrazložljiv; takšna želja je namreč močno čustvene narave (pogosto ljudje to opisujejo kot “zaljubil sem se v inštrument”) in posledično izjemno močan motivator. Glasbeni začetki so težki, in tovrstna želja te začetke bistveno olajša, saj jih spremlja čudenje, veselje do igranja, odkrivanja zmožnosti inštrumenta, otroci pa ob svojem novem inštrumentu preživijo morda dlje časa, kot bi sicer.
Mnogokrat tudi na glasbenih šolah izberejo določen inštrument za otroka, četudi si otrok želi drugega - kar je povezano z zapolnitvami kapacitet. Tako se mnogi, ki se jim je to zgodilo, tudi profesionalni glasbeniki, še vedno spominjajo tega iz otroštva - nekateri celo z žalostjo in bolečino, da tega inštrumenta še danes ne igrajo (saj je izbrani inštrument terjal preveč časa, da bi dovolil še dodatnega). Seveda, to ne pomeni, da se inštrumenta, v katerega smo se zaljubili, ne moremo lotiti tudi v odraslosti (tukaj link na Nikoli ni prepozno) - vendar je to posebno težko, ko sedaj porabimo večino svojega časa za vzdrževanje vrhunske forme za izbrani inštrument.
Seveda, to, da otroku omogočimo igrati inštrument, ki si ga želi, sploh ni pogoj, da bo na njem vztrajal vse do odraslosti. Vztrajnost, sodelovanje staršev in učiteljev pri ustvarjanju okolja za redno vadbo, preseganje težavnih pragov v napredovanju (pri katerih mnogi otroci obupajo - tudi tu je ključna podpora in motivacija staršev in učitelja) ter prijetno razpoloženje na urah so, poleg drugih osebnostnih in okoljskih dejavnikov, vsi ključnega pomena za otrokovo vztrajanje ob inštrumentu vse do odraslosti in še naprej.
Kaj pa, če bi otroka dali v glasbeno šolo, pa ni odločen, kaj bi? Kaj če se otrok premisli vsak teden?
V tem primeru je odločitev staršev v sodelovanju z učitelji smiselna. Vendar je pogosta težava tudi v tem, da otrok večine inštrumentov sploh ne pozna ali sploh še ni slišal zanje. Ključno je, da starši peljejo otroke na koncerte, da slišijo in vidijo nove inštrumente, da obiščejo različne delavnice spoznavanja z inštrumenti (kot jih organiziramo pri Glasbeni šoli MaKe), ali pa nekaj različnih inštrumentov poskusijo za krajše obdobje - kar lahko naredijo na programu Glasbenega kroženja pri nas.
Kaj če je bil otrok zaljubljen v inštrument, zdaj je pa popolnoma obupan?
Prvo vprašanje, ki si ga moramo zastaviti je, ali težava tiči v inštrumentu ali kje drugje. Ali gre samo za trenutni padec motivacije ob večji prepreki, ki jo lahko presežemo z boljšo prerazporeditvijo nalog (npr. skladbo razdelimo v več manjših delov)? Ali je naloga morda pretežavna za trenutni nivo učenca? Vse to predebatirajmo z učiteljem in poskusimo skupaj priti do rešitve.
Ali je težava že globje, čustvene narave? Ali otrok odhaja na ure v strahu ali joku? Morda je učiteljeva (dobronamerna) strategija poučevanja prehuda za občutljivega otroka; v tem primeru se ponovno pogovorite z njim ali pa razmislite o menjavi učitelja. Nenazadnje, vsak učitelj morda osebnostno ne ustreza vsakemu učencu; nekateri učitelji so bolj avtoritativni, drugi bolj prijateljski, nekateri imajo bolj tradicionalen način, drugi poskušajo različne nove metode.
Morda bi bila za otroka primernejša skupina - saj se otroci v skupini lahko bolj spodbujajo in močneje povežejo. Skupinski pouk ima veliko prednosti! (Link na skupine)
Ne pozabite, da nekaj časa traja (od šest mesecev do dve leti), da se učitelj in učenec spoznata, da učitelj dodobra ugotovi, kakšen je karakter učenca in kaj ga motivira, in da učenec razvije zaupanje do učitelja. Zato se lahko sodelovanje v začetku zdi morda manj uspešno, kasneje pa učitelj postopno ali na eni sami uri ugotovi, da učenca zanima nekaj povsem drugega (npr. določena zvrst glasbe), ali pa da mu ustreza drug proces dela, in od tiste točke naprej motivacija naraste in napredovanje bliskovito pospeši. Nekaj potrpljenja je torej nujnega, v kolikor je razpoloženje sprejemljivo in ni prehudih čustev.