Strah pred napako
Poznate sledečo zgodbo?
Jerica je hodila v glasbeno šolo. Opravila je nekaj razredov, morda celo zaključila osnovno glasbeno šolo. Ko je bilo šole konec, se svojega inštrumenta ni več dotaknila. Postavila ga je v kot ali prodala. Morda je nanj postavila lonce za rože, tako da se ga ne da več odpreti (npr. klavir). Občasno z njega pobriše prah.
Se prepoznate v tem?
Kakšna škoda - toliko ur, toliko let vloženih v vadbo, da na koncu od tega nimamo nič. Da na koncu naš inštrument ždi v vogalu in preži na nas kot ena velika prašna pošast, ki nam vzbuja krivdo.
Morda ga kdaj primemo v roke, pogledamo stare note, in nas mine.
...zdi se mi, da bi najprej moral/a vaditi dva tedna, da bi sploh lahko kaj zaigral/a…
Morda na plano privrejo slabi spomini, ko nas je učitelj grajal za vsako napako, ko nobena skladba ni bila dovolj dobro zaigrana, ko se nam je na šolskem nastopu začrnilo pred očmi in nismo znali nadaljevati.
...tako ali tako nisem dober/dobra v tem…
Morda se spomnimo, kako nikakor nismo mogli dobiti tiste petice na koncu leta, ker smo se vsakič zmotili.
...strah me je, da bom naredil/a napako.
Kakšna škoda, da inštrumentov ne vzamemo v roke zaradi strahu - ko bi moralo igranje vzbujati toliko drugih prijetnih čustev!
Pa vendarle - glasbo še vedno poslušamo, obiskujemo koncerte in glasbenike gledamo z občudovanjem. Ko bi le znal/a tako igrati!
Čemu, strah?
Seveda je strah lahko najprej povezan z našim značajem, kulturo in vzorci. Naš strah lahko tudi izhaja iz slabih izkušenj v glasbeni šoli. Klasični način poučevanja zajema predvsem predpisan program klasične glasbe, kjer je potrebno poznati material čimbolj natančno in ga izvesti, če se le da, brez napake. Nekateri smo to vrednoto - “zaigrati brez napake” - tako ponotranjili, da se nam sedaj, ko vzamemo skladbo v roke, začnejo tresti roke in poditi misli po glavi - kaj, če se zmotim?!
Če nas je pri napaki učitelj še dobro nahrulil ali smo se zmotili pred občinstvom, je morda to vplivalo še na našo samopodobo in smo začeli verjeti, da tega nismo zmožni. Ali celo, da nismo dovolj sposobni za igranje glasbe (“eh, očitno nisem preveč talentiran/a…”)
Ne zgubljajte poguma! Obstaja še mnogo načinov. Na glasbeni šoli vam verjetno niso povedali sledeče:
Igranje klasične glasbe ni za vsakogar.
Klasika zahteva koncentracijo, doslednost in natančnost. Vsekakor sta to vrlini, ki jo ob vadenju še razvijamo. Vendar, če smo po značaju radovedni, če si želimo spoznavati venomer kaj novega, ali če nam enostavno ne gre, se lahko poskusimo v bolj svobodnih oblikah.
Obstajajo slogi, kjer igrati brez napake ni poglavitni cilj.
V zvrsteh, kjer je pomembna improvizacija (jazz, blues, pop, svobodna improvizacija...) je glavna vrednota osebni izraz oz. izvirnost. Med improvizacijo napake ne obstajajo - saj si tako ali tako glasbo zmišljujemo sami. Lahko pa zveni bolje ali slabše - zato se pri improvizaciji trudimo, da razvijemo posluh, zato da iz inštrumenta zazveni tisto, kar želimo. Posluh pa razvijamo tako kot vse ostalo - z vajo.
Skladbo si lahko napišemo kar sami.
Lažje je, kot zveni. Če smo v šoli sestavljali eseje, zakaj ne bi mogli napisati svoje skladbe? Če jo zaigramo in se zmotimo, je popolnoma drugače - saj smo se zmotili pri svoji skladbi. Ker smo sami skladatelj, z napako užalimo kvečjemu same sebe - ali pa odkrijemo, da je tako še bolje, in popravimo skladbo.
V kolikor si klasiko še vedno želimo igrati, a strah ne popušča, potem:
Moramo razumevanje glasbe prevrednotiti.
V katerikoli glasbi mora biti vrednota glasbeni izraz, in ne igranje brez napake! Mislite, da se Mozart obrne v grobu, če zgrešite tisti višaj? Ne, mu je precej vseeno. Skladatelji niso pisali glasbe zato, da bi se igrala do pike natančno. Pisali so jo z namenom, da živi, da se jo igra. Zato pa - prelijte dušo vanjo!
Vadimo nov odnos do igranja.
Glasbo igramo in poslušamo, ker nas osrečuje. Zato poskusimo priklicati ta občutek in ga prenesti na inštrument. Občutek je, kot da “se nam odpre” ali “glasba teče skozi nas” - ne razmišljamo, samo igramo. Če boste pozorni, boste opazili, da um, naš glavni komentator, pri tem utihne - vse tisto, “zmotil se bom” ali “to mi še vedno ne gre” izgine. To je težko in to moramo ravno tako vaditi - prisotnost v glasbi in poslušanje v vsakem trenutku.